Zgradba in delovanje očesa

Oko je kompleksno zgrajeno čutilo, ki ima več pomožnih struktur. Te strukture omogočajo, da je slika dovolj ostra in da premočna svetloba ne poškoduje vidnih čutnic. To nam daje zmožnost, da zaznavamo oblike, barve in velikost predmetov v prostoru. Vse to pa lahko zaznavamo na podlagi svetlobe, ki se od predmetov odbija ali jo ti predmeti oddajajo. Človek več kot dve tretjini vseh sporočil o okolici sprejema vizualno, zato je oko zanj najpomembnejše čutilo.

Osnovni princip oblikovanja slike v očesu se v bistvu ne razlikuje od oblikovanja slike v navadnem fotoaparatu. Snop vhodne svetlobe se lomi v roženici očesa. S prilagajanjem leče se dodatno korigira tako, da slika pade na mrežnico očesa. V mrežnici se nahajajo posebni fotoobčutljivi receptorji (paličice in čepnice), kateri dražljaje pretvarjajo v električne impulze in jih pošiljajo v možgane.

Zgradba očesa:

Beločnica (sclera) je zunanja ovojnica, bele barve. Ščiti oko pred poškodbami in mu daje obliko.
Roženica (cornea) je odebeljena plast pred zenico, ki služi kot dodatna zaščita. Zbira svetlobne žarke, ki vstopajo v oko.
Šarenica (iris) je obarvan kolobar, ki obdaja zenico. Prekrita je z epitelno plastjo pigmenta, ki ji daje značilno barvo.
Zenica (pupil) je odprtina na šarenici skozi katero prodrejo žarki v oko.
Leča (lens) je prozorna beljakovinska struktura, ki se splošči ali izboči glede na oddaljenost oziroma bližino opazovanega predmeta in tako zbira svetlobne žarke, ki se združijo na mrežnici.
Žilnica (choroid) je plast žil in živčevja, ki mrežnici dovaja kisik in hranilne snovi.
Mrežnica (retina) vsebuje številne živce in krvne žile. Na njej se svetlobni žarki združijo v sliko. Na mrežnici je tudi rumena pega.
Rumena pega (macula), je mala vdolbinica, kjer je slika najbolj ostra zaradi največje koncentracije čepkov. Centralni del (fovea) je področje brez paličic, ki daje najbolj jasno sliko z največ detajli.